(28.2.2024) - Namestitev odštevalnih števcev je posel rednega upravljanja

​

Iz sklepa Višjega sodišča v Celju z dne 18.10.2023 izhaja, da je posel vgradnje merilnikov ali odštevalnih števcev, ki omogočajo posredno določanje deležev za porabljeno toplo in hladno vodo v posamezni obračunski enoti, posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

​

Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1, Uradni list RS, 18/91, 19/91, 21/94, 23/96, 1/00 in 69/03, 59/19), veljaven v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Ta je v prvem in petem odstavku 25. člena posel vgradnje merilnikov ali odštevalnih števcev, ki omogočajo posredno določanje deležev za porabljeno toplo in hladno vodo v posamezni obračunski enoti v skladu s posebnim pravilnikom, izrecno opredeljeval kot posel rednega upravljanja (peti odstavek), za katerega je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev (prvi odstavek).Glede na takšno pravno podlago je sodišče kot nepravilne  zavrnilo pritožbene trditve pritožnice, s katerimi ponavlja svoje nosilno, tudi pred sodiščem prve stopnje izraženo stališče, da je za dogovor o namestitvi individualnih števcev potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov kot solastnikov skupnih delov in naprav.

​

​

(24. marec 2023) - Pri štetju rokov je potrebna previdnost

​

V primerih, ko pošta ne more opraviti osebne vročitve sodnega pisanja stranki, ki je ni doma, niti pisanja ne prevzame nihče od odraslih družinskih članov, bo pošta v hišnem nabiralniku pustila obvestilo o prejeti pošiljki in o tem, da lahko stranka pisanje prevzame v roku 15 dni, sicer ji bo puščeno v hišnem nabiralniku. Stranke pogosto zanima, od kdaj naprej jim v takšni sitaciji teče rok za odgovor ali pravno sredstvo.

​

V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZPP, se tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, vročajo osebno stranki, tj. fizično naslovniku v roke ali njenemu odraslemu družinskemu članu.

 

Če takšna vročitev ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem nabiralniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

​

Če stranka pisanje v 15 dnevnem roku prevzame, prične rok za odgovor ali pravno sredstvo teči naslednji dan po prevzemu pisanja na pošti. Če stranka pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem nabiralniku naslovnika.

​

Odvetniška pisarna opozarja, da pošta pisanja v hišnem nabiralniku ne pusti vedno naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka za prevzem pisanja, temveč je to lahko dan, dva ali tudi več dni kasneje. Tudi v tem primeru bo rok za odgovor ali pravno sredstvo stranki tekel že od naslednjega dne, ko se je iztekel rok za prevzem pisanja na pošti dalje. Stranka mora v tem primeru upoštevati, da je ima za odgovor ali pravno sredstvo toliko dni roka manj, kolikor je pošta, po 15 dneh neprevzeto pisanje, še imela pri sebi.

​

​

(02. marec 2023) - Evropska komisija predlaga enotno digitalno vozniško dovoljenje za celotno unijo

​

»Z enim od danes sprejetih predlogov direktive bo mala plastična kartica postala preteklost. Želimo uvesti digitalno vozniško dovoljenje, ki bo veljalo po celotni Evropski uniji. V ne tako daljni prihodnosti bo vaše vozniško dovoljenje na vašem mobilnem telefonu, pri čemer boste lahko obdržali tudi fizično različico«, je ob predstavitvi treh predlogov direktiv za izboljšanje varnosti prometa povedala evropska komisarka za promet Adina Valean.

To bo po navedbah virov pri EU voznikom olajšalo uveljavljanje njihovih pravic do vožnje v primeru selitve znotraj EU. Nova zakonodaja bi glede na predlog komisije omogočila tudi opravljanje teoretičnega in praktičnega dela vozniškega izpita v kandidatovem maternem jeziku v drugi članici unije.

​

Opravljanje izpita bi se glede na predlog prenovljene direktive o vozniških dovoljenjih, ki izvira iz leta 1980, sicer bolj osredotočilo na tveganja v prometu, je pojasnila komisarka. Po navedbah neimenovanih uradnikov komisije se bodo že med opravljanjem izpita osredotočili na ranljive udeležence v prometu, kot so pešci, kolesarji in vozniki električnih skirojev.

​

Komisija se obenem zavzema za ničelno toleranco do vožnje pod vplivom alkohola za mlade voznike. Predlog predvideva, da bi bila v vseh članicah vožnja pod vplivom alkohola prepovedana dve leti po pridobitvi dovoljenja. V Sloveniji tovrstna prepoved za mlade voznike sicer že velja.

​

Kot je povedala komisarka Valean, je namen predloga komisije poenostaviti tudi administrativne postopke za pridobitev dovoljenja. Med drugim bi poenostavili pravila za zdravniške preglede, ki bi bili po novem bolj ciljno usmerjeni. Prenovljena direktiva o vozniških dovoljenjih obenem vključuje tudi ukrepe za podporo zelenemu prehodu. Tako bi za avtomobile na alternativne načine pogona največjo dovoljeno maso vozil v kategoriji B povečali s 3,5 na 4,25 tone, predlagajo v Bruslju.

​

Pravila glede odvzema vozniškega dovoljenja so medtem opredeljena v ločenem predlogu povsem nove direktive. Komisija predlaga, da bi odvzem v primeru hudih prometnih prekrškov, storjenih v drugi državi članici, veljal v celotni EU. Trenutno namreč na primer Danec, ki mu dovoljenje odvzamejo v Franciji, to v domovini brez težav pridobi nazaj. To velja za vse države članice, pri čemer imajo nekatere sklenjene določene sporazume o sodelovanju, so pojasnili neimenovani uradniki komisije.

V skladu z novo direktivo bi morala država, v kateri je bil storjen prekršek in odvzeto dovoljenje, o tem obvestiti državo izdajateljico. Tako posameznik, ki je storil hud prometni prekršek, ne bi mogel pridobiti dovoljenja in bi odvzem veljal po vsej EU. Država izdajateljica dovoljenja bi sicer lahko odvzem pod določenimi pogoji zavrnila. Med hude prekrške bi po besedah komisarke za promet uvrstili prekoračitev omejitve hitrosti za več kot 50 kilometrov na uro, vožnjo pod vplivom alkohola ali drog ter povzročitev nesreče s smrtnim izidom ali hudimi telesnimi poškodbami.

​

Prometne prekrške prav tako obravnava predlog direktive o izmenjavi podatkov, ki je namenjena okrepitvi sodelovanja med državami članicami pri preiskovanju vseh prekrškov, ki jih vozniki storijo v tuji državi članici, ne samo najhujših. »Govorimo o več milijonih prekrškov, pri čemer več kot 40 odstotkov kršiteljev ostane nekaznovanih,« je ponazorila komisarka Valean.

​

Vse tri predloge direktiv bosta zdaj obravnavala Svet EU in Evropski parlament.

​

Vir: Dnevnik in eubusiness.com

​

​

(27. januar 2023) - Vrhovno sodišče RS o izrabi letnega dopusta in povračilu stroškov v zvezi z delom

​

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je oktobra oziroma novembra 2022 v ločenih sodbah opredelilo, da je 12-mesečno referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta iz 162. člena ZDR-1 prekratko ter, kdaj pravno podlago višini povračila stroškov v zvezi z delom predstavlja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

​

V sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 23/2022 z dne 25.10.2022 je sodišče obravnavalo primer, kjer tožnik zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti letnega dopusta za leto 2017 ni mogel koristiti do 31. 12. 2018 – tj. v 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na to določbo pritrdilo toženki, da je tožnikova pravica do izrabe dopusta po poteku tega obdobja ugasnila. Čeprav je navedena zakonska določba jasna, pa je, tako VS RS, za odločitev v tem sporu ključna presoja, ali je v skladu s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003.

​

Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču Sodišča EU pa mora slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. V okoliščinah posameznih primerov je SEU presodilo, da je obdobje za prenos v trajanju 9-tih mesecev neustrezno in v nasprotju s 7. členom Direktive, saj je krajše od 12- mesečnega referenčnega obdobja, medtem ko je pri 15-mesečnem obdobju za prenos štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja ni v nasprotju z Direktivo. V zadnjem primeru je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela.

​

Glede na navedeno je VS RS zavzelo stališče, da je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.

 

Glede povračil stroškov delavcem v zvezi z delom pa se je VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 26/2022 z dne 23.11.2022 postavilo ​na stališče, da mora biti višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v takšnem primeru (ko delodajalec nima niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti primerljive druge kolektivne pogodbe ali neposredno uporabljivega podzakonskega akta) vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.

​

​

(16. junij 2022) - Vrhovno sodišče RS o pogojih za vrnitev daril med zakoncema

​

V postopku revizije, opr. št. II Ips 23/2021, za odločitev o revizijskem vprašanju ali je za vrnitev daril med zakoncema vedno potrebna pravnomočna odločba o razvezi zakonske zveze, je Vrhovno sodišče izpostavilo, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene (prvi odstavek 3. člena ZZZDR). Iz te zakonske opredelitve izhaja:

- da je za zakonsko zvezo bistvena življenjska skupnost, tj. kompleksna skupnost, v kateri moški in ženska v medsebojnem razmerju zadovoljujeta svoje čustvene, biološke oziroma proaktivne, moralno-etične in ekonomske potrebe, želje in zahteve (13. člen ZZZDR) ter

- da je zakonska zveza samo tista skupnost, ki jo zakon kot tako priznava. Zakonska zveza je družbena in pravna ustanova: zakon predpisuje pogoje in način njenega nastanka, določa pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz zakonske zveze, in določa vzroke in posledice prenehanja zakonske zveze.

 

Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre po definiciji torej za življenjsko skupnost, skupnost, v kateri zakonca živita skupaj. Zakonska zveza, ki ni sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, je neveljavna (35. člen ZZZDR). Navidezno, fiktivno sklenitev zakonske zveze, s katero stranki zasledujeta drug namen (npr. pridobitev državljanstva ali dedne pravice), torej sankcionira že zakonodajalec. Tudi za nastanek posledic na premoženjskem področju ne zadošča zgolj formalen obstoj zakonske zveze. Zakon sicer določa, da je skupno premoženje zakoncev tisto, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 52. člena ZZZDR), a v resnici se zahteva dejansko obstoječa življenjska in ekonomska skupnost zakoncev, izjema so le primeri, ko obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja (začasno) ne živita skupaj. Za obstoj življenjske skupnosti je bistvena predvsem notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Nekateri izmed pokazateljev obstoja življenjske skupnosti so skupno bivanje in gospodinjstvo, skupne finance, skupno preživljanje prostega časa in dopusta, medtem ko je na drugi strani vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze okoliščina, ki kaže na razpad življenjske in ekonomske skupnosti. Nenazadnje pa ima razpad življenjske skupnost zakoncev (in ne le razveza zakonske zveze) posledice tudi na dednopravnem področju. Zakon o dedovanju namreč v prvem odstavku 22. člena določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njuna življenjska skupnost z zapustnikom trajno prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom.

 

 

Na drugi strani zakonca s sklenitvijo zakonske zveze (izrecno) pristaneta na pravne posledice (pravni režim), ki jih za to predvideva zakon. V razmerju med zunajzakonskima partnerjema sicer nastanejo enake pravne posledice (12. člen ZZZDR), a ker nista sklenila zakonske zveze, so zahteve za presojo obstoja njune življenjske skupnosti praviloma strožje.

​

Za odločitev o revizijskem vprašanju ali je za vrnitev daril med zakoncema vedno potrebna pravnomočna odločba o razvezi zakonske zveze je tako odločilna presoja, ali ima zakonec pravico terjati vrnitev darila po 84. členu ZZZDR že po (trajnem) razpadu njegove življenjske skupnosti z drugim zakoncem, torej tedaj, ko njuna skupnost izgubi svojo vsebino in smisel, ali pa je za to potrebna tudi (pravnomočna) razveza zakonske zveze, torej formalni akt o njenem prenehanju. Pri tej presoji ne gre za izenačevanje pravnih posledic razmerij med zakonci s tistimi med zunajzakonskimi partnerji, ampak za pravilno uporabo materialnega prava, konkretno 84. člena ZZZDR.

​

V primerih, ko je tožba oziroma predlog za razvezo že vložen, Vrhovno sodišče ni našlo ovir, da zakonca uredita vsa svoja premoženjska razmerja, vključno z vračanjem daril. ZZZDR določa, da se morajo darila vrniti v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo (drugi odstavek 84. člen ZZZDR), torej v trenutku, ki sega (lahko tudi daleč) nazaj v čas pred (pravnomočno) razvezo zakonske zveze. Družinski zakonik drugače določa, da se darila vrnejo v stanju, v kakršnem so bila ob vložitvi tožbe za vrnitev darila (tretji odstavek 110. člena DZ), saj naj bi tedaj obdarjenec tudi postal nedobroveren. Če bi moral zakonec kljub že začetemu postopku za razvezo zakonske zveze čakati na pravnomočno odločbo o tem, bi lahko do tedaj, ko bi lahko vložil tožbo zaradi vrnitve darila, poteklo več let in v vmesnem času lahko pride do bistvene spremembe stanja in vrednosti darila. Čakanje na pravnomočnost odločbe o razvezi zakonske zveze se v takem primeru izkaže za nesmiselno. Razveza zakonske zveze, v skladu s sklepom VS RS II Ips 23/2021, tako ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila.

​

​