top of page

I'm a paragraph. Click here to add your own text and edit me. I’m a great place for you to tell a story and let your users know a little more about you.

odvetniki v Ljubljani, Jure Lukančič, ugovor zoper sklep o izvršbi, delitev solastnine, delitev skupnega premoženja zakoncev, odvetnik žiri

Novice

(27. januar 2023) - Vrhovno sodišče RS o izrabi letnega dopusta in povračilu stroškov v zvezi z delom

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je oktobra oziroma novembra 2022 v ločenih sodbah opredelilo, da je 12-mesečno referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta iz 162. člena ZDR-1 prekratko ter, kdaj pravno podlago višini povračila stroškov v zvezi z delom predstavlja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

V sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 23/2022 z dne 25.10.2022 je sodišče obravnavalo primer, kjer tožnik zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti letnega dopusta za leto 2017 ni mogel koristiti do 31. 12. 2018 – tj. v 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na to določbo pritrdilo toženki, da je tožnikova pravica do izrabe dopusta po poteku tega obdobja ugasnila. Čeprav je navedena zakonska določba jasna, pa je, tako VS RS, za odločitev v tem sporu ključna presoja, ali je v skladu s 7. členom Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003.

Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču Sodišča EU pa mora slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. V okoliščinah posameznih primerov je SEU presodilo, da je obdobje za prenos v trajanju 9-tih mesecev neustrezno in v nasprotju s 7. členom Direktive, saj je krajše od 12- mesečnega referenčnega obdobja, medtem ko je pri 15-mesečnem obdobju za prenos štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja ni v nasprotju z Direktivo. V zadnjem primeru je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela.

Glede na navedeno je VS RS zavzelo stališče, da je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.

 

Glede povračil stroškov delavcem v zvezi z delom pa se je VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 26/2022 z dne 23.11.2022 postavilo ​na stališče, da mora biti višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v takšnem primeru (ko delodajalec nima niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti primerljive druge kolektivne pogodbe ali neposredno uporabljivega podzakonskega akta) vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.

(16. junij 2022) - Vrhovno sodišče RS o pogojih za vrnitev daril med zakoncema

V postopku revizije, opr. št. II Ips 23/2021, za odločitev o revizijskem vprašanju ali je za vrnitev daril med zakoncema vedno potrebna pravnomočna odločba o razvezi zakonske zveze, je Vrhovno sodišče izpostavilo, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene (prvi odstavek 3. člena ZZZDR). Iz te zakonske opredelitve izhaja:

- da je za zakonsko zvezo bistvena življenjska skupnost, tj. kompleksna skupnost, v kateri moški in ženska v medsebojnem razmerju zadovoljujeta svoje čustvene, biološke oziroma proaktivne, moralno-etične in ekonomske potrebe, želje in zahteve (13. člen ZZZDR) ter

- da je zakonska zveza samo tista skupnost, ki jo zakon kot tako priznava. Zakonska zveza je družbena in pravna ustanova: zakon predpisuje pogoje in način njenega nastanka, določa pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz zakonske zveze, in določa vzroke in posledice prenehanja zakonske zveze.

 

Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre po definiciji torej za življenjsko skupnost, skupnost, v kateri zakonca živita skupaj. Zakonska zveza, ki ni sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, je neveljavna (35. člen ZZZDR). Navidezno, fiktivno sklenitev zakonske zveze, s katero stranki zasledujeta drug namen (npr. pridobitev državljanstva ali dedne pravice), torej sankcionira že zakonodajalec. Tudi za nastanek posledic na premoženjskem področju ne zadošča zgolj formalen obstoj zakonske zveze. Zakon sicer določa, da je skupno premoženje zakoncev tisto, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 52. člena ZZZDR), a v resnici se zahteva dejansko obstoječa življenjska in ekonomska skupnost zakoncev, izjema so le primeri, ko obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja (začasno) ne živita skupaj. Za obstoj življenjske skupnosti je bistvena predvsem notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Nekateri izmed pokazateljev obstoja življenjske skupnosti so skupno bivanje in gospodinjstvo, skupne finance, skupno preživljanje prostega časa in dopusta, medtem ko je na drugi strani vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze okoliščina, ki kaže na razpad življenjske in ekonomske skupnosti. Nenazadnje pa ima razpad življenjske skupnost zakoncev (in ne le razveza zakonske zveze) posledice tudi na dednopravnem področju. Zakon o dedovanju namreč v prvem odstavku 22. člena določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njuna življenjska skupnost z zapustnikom trajno prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom.

 

 

Na drugi strani zakonca s sklenitvijo zakonske zveze (izrecno) pristaneta na pravne posledice (pravni režim), ki jih za to predvideva zakon. V razmerju med zunajzakonskima partnerjema sicer nastanejo enake pravne posledice (12. člen ZZZDR), a ker nista sklenila zakonske zveze, so zahteve za presojo obstoja njune življenjske skupnosti praviloma strožje.

Za odločitev o revizijskem vprašanju ali je za vrnitev daril med zakoncema vedno potrebna pravnomočna odločba o razvezi zakonske zveze je tako odločilna presoja, ali ima zakonec pravico terjati vrnitev darila po 84. členu ZZZDR že po (trajnem) razpadu njegove življenjske skupnosti z drugim zakoncem, torej tedaj, ko njuna skupnost izgubi svojo vsebino in smisel, ali pa je za to potrebna tudi (pravnomočna) razveza zakonske zveze, torej formalni akt o njenem prenehanju. Pri tej presoji ne gre za izenačevanje pravnih posledic razmerij med zakonci s tistimi med zunajzakonskimi partnerji, ampak za pravilno uporabo materialnega prava, konkretno 84. člena ZZZDR.

V primerih, ko je tožba oziroma predlog za razvezo že vložen, Vrhovno sodišče ni našlo ovir, da zakonca uredita vsa svoja premoženjska razmerja, vključno z vračanjem daril. ZZZDR določa, da se morajo darila vrniti v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo (drugi odstavek 84. člen ZZZDR), torej v trenutku, ki sega (lahko tudi daleč) nazaj v čas pred (pravnomočno) razvezo zakonske zveze. Družinski zakonik drugače določa, da se darila vrnejo v stanju, v kakršnem so bila ob vložitvi tožbe za vrnitev darila (tretji odstavek 110. člena DZ), saj naj bi tedaj obdarjenec tudi postal nedobroveren. Če bi moral zakonec kljub že začetemu postopku za razvezo zakonske zveze čakati na pravnomočno odločbo o tem, bi lahko do tedaj, ko bi lahko vložil tožbo zaradi vrnitve darila, poteklo več let in v vmesnem času lahko pride do bistvene spremembe stanja in vrednosti darila. Čakanje na pravnomočnost odločbe o razvezi zakonske zveze se v takem primeru izkaže za nesmiselno. Razveza zakonske zveze, v skladu s sklepom VS RS II Ips 23/2021, tako ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila.

(19. maj 2022) - Slovensko sodstvo ostaja na podobno visoki ravni kot v preteklih letih

Vrhovno sodišče RS je objavilo pregled stanja na področju pravosodja (t.i. EU Justice Scoreboard), ki tako kot vsako leto prinaša analizo uspešnosti poslovanja sodišč v državah Evropske unije, ki ponujajo tudi mednarodno primerjavo delovanja slovenskega sodnega sistema. Pričakovani časi reševanja zadev uvrščajo našo državo v evropsko povprečje, na nekaterih področjih so ti časi tudi krajši od povprečja. Glede pričakovanega časa reševanja vseh nekazenskih zadev na prvi stopnji (civilne, gospodarske, upravne in druge) je Slovenija uvrščena na visoko šesto mesto, kar je eno mesto nižje kot lani. Količnik reševanja pripada je stabilen, zaradi vpliva epidemije koronavirusa sicer nekoliko pod 100 odstotki, kar Slovenijo uvršča na 11. mesto v EU pri civilnih, gospodarskih in upravnih zadevah na prvi stopnji.

 

Slovenija je bila vrsto let povsem med zadnjimi glede števila vseh nerešenih nekazenskih zadev na 100 prebivalcev. To je ob tako izstopajočem številu novih izvršilnih in zemljiškoknjižnih zadev tudi razumljivo, bistveno vprašanje pa je, ali sistem obvladuje prejete zadeve in uspe v določenem časovnem obdobju rešiti več zadev, kot jih prejme. Podatki za Slovenijo kažejo, da to drži, saj se število nerešenih zadev že vrsto let znižuje, naš sodni sistem pa se po tem kazalcu uvršča na 17. mesto med državami EU.

 

EU Justice Scoreboard 2022 so vključeni tudi podatki o zaupanju v sodstvo in dojemanju neodvisnosti, ki kažejo, da zaupanje v slovensko sodstvo že vrsto let vztrajno narašča. Če je bila Slovenija po tem kazalniku še leta 2016 šele na 24. mestu, se po tokratni raziskavi uvršča na 18. mesto, kar je dve mesti višje kot lani. Izboljšala se je tudi ocena neodvisnosti sodstva s strani podjetij, kjer naša država zaseda 16. mesto, kar je tri mesta višje kot lani in osem mest višje kot leta 2016.

 

Po drugi strani ima glede na poročilo Slovenija še vedno najvišje število sodnikov glede na število prebivalcev v EU. Ob tem je smiselno pojasniti, da razlika v številu sodnikov na prebivalca izhaja tako iz različnih opredelitev tega, kdo je v posamezni državi in njenem sodnem sistemu štet za sodnika (npr. različni sodniki laiki ali pomočniki sodnikov) kot predvsem iz obsega pristojnosti in nalog, ki jih v posameznih državah opravljajo sodniki. Za Slovenijo je tako npr. značilno, da sodniki opravljajo svoje naloge tudi v zapuščinskih, zemljiškoknjižnih in izvršilnih postopkih, ki v nekaterih državah ne spadajo v pristojnost sodišč oziroma jih opravljajo notarji.

 

Slovenija še vedno relativno veliko sredstev nameni za sodstvo (sedma po izdatkih za sodišča na prebivalca), a glede na število sodnikov in visok pripad novih zadev ter glede na delež plač v celotnem proračunu sodstva ta podatek ni presenetljiv. Naš sodni sistem ostaja precej nizko tudi pri vprašanju trajanja sodnih postopkov v zadevah pranja denarja (24. mesto), na kar je Evropska komisija opozorila že v Poročilu o vladavini prava. Kljub napredku na področju digitalizacije pa se je zaradi pospešenega razvoja v drugih državah in novih ocenjevanih parametrov v poročilu Slovenija na tem področju odrezala nekoliko slabše, kar le potrjuje potrebo po prednostnem posvečanju tej problematiki tudi znotraj slovenskega sodstva (prioritete - Otvoritev sodnega leta 2022).

bottom of page