Delitev skupnega premoženja

Delitev skupnega premoženja zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev se lahko izvede sporazumno v obliki notarskega zapisa ali preko sodišča, na predlog enega od partnerjev. Dopusten je pogodbeni dogovor, s katerim zakonca posamezno stvar ali pravico skupnega premoženja oziroma več teh spremenita v posebno premoženje. Če pogodbenega dogovora ni, delitev skupnega premoženja poteka pred sodiščem v dveh fazah, v katerih sodišče: (1) v pravdnem postopku ugotovi, katere stvari spadajo v skupno premoženje in delež vsakega od zakoncev (v odstotkih) na skupnem premoženju ter (2) v nepravdnem postopku določi, katere stvari spadajo v delež katerega od zakoncev.

 

V skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev ne spada le tisto premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom šele po več letih skupnega življenja. Njuno skupno premoženje postane vse premoženje, ki ga pridobita z delom kadarkoli v času trajanja izvenzakonske skupnosti.

 

Sodna praksa je oblikovala stališče, da višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer malo prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini skoraj v celoti prevzame drugi, premoženjsko šibkejši zakonec, vendar pa to ne more veljati na splošno. Kadar je dohodek zakonca, ki sicer v družinskem življenju ni dejaven, bistveno višji, kadar je ugotovljena njegova iznajdljivost, podjetnost, delavnost in organizacijska sposobnost ter konkretno delo pri ustvarjanju nove vrednosti v različnih pojavnih oblikah (tudi z vračanjem pomoči drugim z lastnim delom in storitvami), lahko prispevek tega zakonca omenjeno izenačitev preseže.

 

Kadar je to mogoče, sodišče opravi fizično delitev skupnega premoženja, v skladu z ugotovljenimi deleži partnerjev na skupnem premoženju. Če kdo od prejšnih skupnih lastnikov dobi manj vreden del stvari, mu mora drugi izplačati razliko v vrednosti, ki jo določi sodišče.

 

Če se delitev skupnega premoženja opravi v naravi in dela nepremičnin, ki jih prejmeta partnerja, nista enakovredna, pridobi prejšnji skupni lastnik, ki je upravičen do določenega zneska, ki predstavlja razliko v vrednostih nepremičnin, ki jih je ob delitvi prejela vsaka od strank, po samem zakonu zastavno pravico na tistem delu nepremičnine, ki je dodeljen drugemu (bivšemu) skupnemu lastniku, za čas, dokler ta ne bo izplačal določenega zneska. 

 

Tudi delitev hiše se mora opraviti tako, da se kar najbolj dosledno upošteva načelo fizične delitve, tako da je potrebnih karseda malo skupnih (to je solastnih) prostorov, s čimer se tudi omeji možnost sporov, ki izvirajo iz skupnosti, kar predvsem tudi je namen delitvenega postopka.

 

V postopku za delitev stvari odloči sodišče po uradni dolžnosti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari.

 

Ko fizična delitev skupnega premoženja ni mogoča ali pa je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari oziroma ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti in ko ni možnosti, da bi eden od bivših zakoncev prevzel stanovanje in izplačal drugemu zakoncu vrednost njegovega deleža, preostane edina možnost, da se delitev skupnega premoženja opravi z njegovo prodajo in razdelitvijo izkupička.